Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali (ZZZiv-F), druga obravnava, EPA 746-IX - Mnenje Zakonodajno-pravne službe DZ RS
(kliknite na povezavo)
Povezava na obvestilo o Sklicu 10. redne seje Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (kliknite na povezavo), ki bo 7. 9. 2023.
Vir: Državni zbor RS
746-IX Mnenje 24. 8. 2023 [22 - Zakonodajno-pravna služba]
Naslov: Mnenje
Naslov zadeve: Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali
Datum vložitve: 24. 8. 2023
EPA: 746 - IX
Kratica: ZZZiv-F
Faza: druga obravnava - MDT
Vrsta postopka: redni
Avtor: Zakonodajno-pravna služba
Dokumenti
ZZZIV-F_-_SLADJANA 24. 08. 2023.PDF (kliknite na povezavo)
VSEBINA:
Zakonodajno-pravna služba (v nadaljevanju ZPS) je Predlog zakona preučila z vidika njegove skladnosti z Ustavo Republike Slovenije, pravnim sistemom in z zakonodajnotehničnega vidika.
Poglavitne rešitve Predloga zakona so ustanovitev prehodnih hlevov za odvzete živali, imenovanje pooblaščenih svatovalcev za zaščito živali, opredelitev terapevtskega psa, uveljavitev obveznega označevanja mačk, vzpostavitev zakonske osnove za mobilne klavnice, ustanovitev specializirane inšpekcije za zaščito živali, določitev popolne prepovedi privezovanja psov, vzpostavitev obveznega videonadzora v klavnicah, opredelitev hude malomarnosti kot mučenje živali in prepoved uporabe vseh živali za nastopanje in prikazovanje v cirkusu. Predlog zakona torej vsebuje številne pomembne novosti.
Temeljna predpostavka vsakega zakonskega normiranja je dobro, s strokovnimi podlagami podprto, poznavanje vsebine oziroma predmeta urejanja. To toliko bolj velja, če so predlagane rešitve tako raznovrstne, kot jih predvideva Predlog zakona. Pravna ureditev je vedno odraz izkazane potrebe po urejanju oziroma izboljšanju ureditve določenega področja kot posledica razvoja družbe. Prilagajanje zakonske ureditve spremembam na določenem družbenem področju in odprava pomanjkljivosti, ki se v zvezi z izvrševanjem ureditve izkažejo v praksi, pa je nujni sestavni del zakonodajnega urejanja. Zakonodajalec nima samo pravice, temveč tudi dolžnost, da zakonodajo spreminja, če to narekujejo spremenjena družbena razmerja. Načelo prilagajanja prava družbenim razmerjem je prav tako eno izmed načel pravne države (2. člen Ustave).1 (Gl. npr. odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-69/03.) Vendar pa mora biti pri vsakem prilagajanju prava družbenim razmerjem zagotovljena skladnost z Ustavo in pravnim sistemom.
»Načelo potrebnosti pravnega urejanja od zakonodajalca terja poglobljeno analizo področja urejanja, restriktivnost pri odločanju za urejanje, ter načelo samoomejevanja, v skladu s katerim naj se v družbena razmerja posega le v obsegu, ki je nujno potreben za dosego zastavljenih ciljev. Načelo sorazmernosti od zakonodajalca terja presojo upravičenosti oziroma nujnosti, primernosti in sorazmernosti predpisovanja obveznosti za doseganje ciljev, ki jih ni mogoče doseči z drugimi blažjimi posegi.«2 (Povzeto iz Resolucije o normativni dejavnosti, ki je akt, ki ga je sprejel Državni zbor in vsebuje usmeritve za vse pripravljavce predpisov ter opredeljuje vsebino, katere razdelava se pričakuje od pripravljavca. V posameznih poglavjih tako govori o oceni stanja, izhodiščih in načelih za pripravo predpisa, pripravi predpisov, namenu izdelave in uporabe presoje posledic obravnavanih predpisov. Glej pa tudi Nomothnične smernice, Službe Vlade RS za zakonodajo, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Služba Vlade RS za zakonodajo, Ljubljana 2018, str. 20, robni št. 5 in 6. ). ZPS ugotavlja, da pri precej rešitvah potreba po pravnem urejanju ni izkazana (npr. obvezno označevanje mačk, pooblaščeni svetovalec, posebna enota veterinarjev), saj za dosego glavnine ciljev Predloga zakona v pravnem sistemu obstojijo drugi vzvodi. Po drugi strani pa je ponekod potreba po pravnem urejanju izkazana (npr. t.i. prehodni hlevi), a rešitve niso oblikovane celovito, jasno in določno tako, da bi omogočale predvidljivost in pravno varnost ter dejansko izvedljivost predlaganih rešitev.
V obrazložitvi je navedeno, da se v Kazenskem zakoniku (v nadaljevanju KZ-1) mučenje živali iz malomarnosti lahko opredeli tudi kot kaznivo dejanje. Namen tega stavka v povezavi s predlagano dopolnitvijo prve alineje 4. člena zakona sicer ni jasen, opozoriti pa je treba, da je storilec za kazniva dejanja storjena iz malomarnosti odgovoren samo, če zakon tako določa pri posameznem kaznivem dejanju. Širitev kaznivega dejanja tudi na krivdno obliko malomarnosti presega namen tega Predloga zakona, čeprav gre do določene mere za povezane vsebine.
Zakon o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) namreč opredeljuje mučenje živali v prekrškovnem smislu, čeprav prekrškovne ureditve mučenja živali v celoti ne izvede (dejanja v nasprotju s 4. členom ZZZiv v 45. do 46.b členu ZZZiv niso določena kot prekršek). »Znotraj prekrškovne opredelitve mučenja živali je ZZZiv z uveljavitvijo pojma »dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje« ustvaril situacijo, ko je ta zakonski znak mučenja živali kot prekrška vse prej kot preprosto razlikovati od zakonskega znaka »nepotrebna povzročitev trpljenja« iz 341. člena KZ-1. S tem ko je zakonodajalec v drugi alineji 4. člena ZZZiv kot prekršek določil tudi nepotrebno oziroma neprimerno usmrtitev živali, pa je bila zamujena enkratna priložnost, da bi tudi pri nas take usmrtitve živali inkriminirali kot kaznivo dejanje in ne zgolj kot prekršek«.3 (3 Povzeto po Kozina Jože, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta, Ljubljana 2019, komentar k 341. členu KZ-1, stran 855.). S kaznivim dejanjem mučenja živali po 341. členu KZ-1 se varuje zgolj dobrobit živali, ureditev zaščite življenja živali je pri nas zavarovana zgolj prekrškovno, v kazenskopravnem oziru pa le v tistem ozkem delu, ki je vzpostavljen bodisi v smislu določbe tretjega odstavka 341. člena KZ-1 z inkriminacijo »na krut način povzročenega pogina živali«, ki je nastal kot posledica njenega predhodnega mučenja v smislu prvega odstavka 341. člena KZ-1, bodisi v smislu četrtega odstavka 341. člena KZ-1 z inkriminacijo tistega pogina živali, ki nastopi kot posledica njene predhodne uporabe za boj z drugo živaljo v smislu drugega odstavka 341. člena KZ-1.4 (Povzeto po prav tam, stran 858.). Iz komentarja 341. člena KZ-1 izhaja, da je kazensko in prekrškovno pravno varstvo živali neučinkovito zaradi pomensko preveč praznih opredelitev prekrška in kaznivega dejanja mučenja živali5 (Povzeto po prav tam, stran 867 in 875.). ter mestoma tudi z možnostjo prekrivanja zakonskih znakov kaznivega dejanja mučenja živali z zakonskimi znaki prekrškov po ZZZiv.6 (Npr. ukvarjanje z organizacijo borb živali iz drugega odstavka 341. člena KZ-1 in organiziranjem borb živali iz šeste alineje prvega odstavka 15. člena ZZZiv.).
Glede na navedeno ZPS opozarja, da je problematika učinkovite zaščite živali pred mučenjem široka, ker na področju zaščite živali načelu določnosti pravnega pravila (lex certa) ni dosledno zadoščeno z načelom razločnosti (lex distincta), zato ločnica med kaznivim dejanjem mučenja živali in prekrški po ZZZiv ni ostra. Dodajanje nove krivdne oblike mučenja živali v ZZZiv lahko to ločnico še bolj zamegli.
Prvič zato, ker pojma huda malomarnost kazenska in prekrškovna zakonodaja ne urejata. Tako na zakonski ravni njegov pomen ni določen, s tem pa tudi ni vzpostavljeno jasno razmerje do ravnanj ali opustitev, ki so zoper žival storjena naklepno ali iz malomarnosti. Če bi se ta pojem opredelil v ZZZiv, to ne bi spremenilo vsebine zakonskih znakov kaznivega dejanja in prekrška, s tem pa se ne bi spremenil koncept kazenskopravne in prekrškovne ureditve mučenja živali, na kar v komentarju k 341. členu KZ-1 opozarja pravna stroka.
Drugič pa zato, ker je predlagatelj pri uvajanju nove krivdne oblike mučenja živali nekonsistenten. Krivdna oblika hude malomarnosti se dodaja le v prvo alinejo 4. člena ZZZiv, medtem ko se tretjega odstavka 7. člena, tretjega odstavka 15. člena, drugega odstavka 17. člena in četrtega odstavka 26. člena ZZZiv ne dopolnjuje. Navedenim določbam je skupna klavzula, ki določa, da se ravnanja iz predhodnih odstavkov teh členov, če so izvršena naklepno in zaradi njih nastanejo prepovedane posledice iz 4. člena zakona, prav tako štejejo za mučenje živali. Izmed navedenih členov je v tem zakonodajnem postopku, zaradi poslovniško določenih pravil, mogoče spremeniti in z dopolnitvijo 4. člena zakona uskladiti le tretji odstavek 15. člena ZZZiv. Tako bi s predlagano dopolnitvijo 4. člena ZZZiv v vsakem primeru nastala notranja neskladnost zakona, ki bi vodila do neenake ureditve za podobne primere. Poleg tega tudi ravnanja, storjena v nasprotju s tretjim odstavkom 7. člena, tretjim odstavkom 15. člena, drugim odstavkom 17. člena in četrtim odstavkom 26. člena ZZZiv, niso določena kot prekršek (45. do 46.b člen ZZZiv).
Predlagano materijo bi bilo treba izčrpno proučiti ter rešitve strokovno utemeljiti. Opozoriti pa je treba, da je s pravnosistemskega vidika mogoče celovitost rešitev najbolj učinkovito zagotoviti, če se k urejanju predlagane materije pristopi s sočasnim noveliranjem ZZZiv in KZ-1.
K 3. členu:
Umestitev novih pojmov v 36. in 37. točko ne sledi sistematiki člena, da so pojmi v zakonu pojasnjeni v abecednem vrstnem redu.
Skladno s predlagano opredelitvijo pojma »živali v oskrbi« v novi 36. točki 5. člena ZZZiv bi naj to bile vse živali, ki so potrebne oskrbe skladno s 27. členom ZZZiv (vse hišne, rejne in izjemoma divje, ki nimajo primerne oskrbe po drugi zakonodaji). ZPS ugotavlja, da predlagana definicija živali v oskrbi ne opredeljuje jasno in določno. Sklicevanje na 27. člen ZZZiv je v povezavi s tem pojmom neustrezno, saj se 27. člen nanaša na skrb za zapuščene živali in vzpostavlja pravno podlago za zagotovitev zavetišča za hišne živali (primerjaj 27. člen in 32. točko 5. člena ZZZiv). Sam po sebi torej 27. člen ne opredeljuje potrebne oskrbe za živali, kakor bi bilo moč sklepati glede na predlagano definicijo. Prav tako ni jasno, zakaj so v definicijo živali v oskrbi vključene tudi hišne živali, saj je za najdene, oddane ali odvzete hišne živali (skladno z 32. točko 5. člena ZZZiv so to zapuščene živali) skrb urejena v III. poglavju ZZZiv (27. do 33. člen), zato lahko gre v tem primeru za nepotrebno podvajanje zakonske ureditve. Dostavek »in izjemoma divje, ki nimajo primerne oskrbe po drugi zakonodaji« prav tako ne pripomore k večji jasnosti določbe. Pojem divja žival ni nikjer pojasnjen, izjema pa je oblikovana pavšalno z uporabo pravnega standarda, ki v konkretnem primeru ne pripomore k razjasnitvi, kdaj kot žival v oskrbi šteje tudi divja žival. Če ima predlagatelj v mislih divjad, je nujno pojasniti razmerje med obravnavanim dostavkom in drugim odstavkom 1. člena ZZZiv, ki določa, da ZZZiv ureja tudi ravnanje z ribami, divjadjo in lovskimi psi, če ni s predpisi, ki urejajo ribištvo, divjad in lovstvo, urejeno drugače.
V novi 37. točki 5. člena ZZZiv se na novo opredeljuje pojem »terapevtski pes«, ki pa je pravno nedomišljeno formuliran. S pravnosistemskega vidika se izraz usposobljen za delo ne uporablja za pse, saj je delovni proces človekova dejavnost (primerjaj z drugim odstavkom 1. člena Zakona o delovnih razmerjih). V povezavi s psom se zdi ustreznejši pojem šolan ali vzgojen (primerjaj z 12., 13. in 14. točko 5. člena ZZZiv), stroka pa je tista, ki oceni, kateri izraz je v povezavi s terapevtskim psom pravilnejši. Prav tako je treba ponovno pretehtati uporabo pojmov »terapevtska in rehabilitacijska okolja«, saj ne zajamejo vseh okolij (ustrezneje programov), v katera se lahko terapevtski pes vključi (manjkajo npr. vzgojno-izobraževalni, socialnovarstveni, zdravstveni programi). Prav tako pa ni pojasnjeno besedilo »dokazilo o usposobljenosti skladno s SIST 1192 za izvajanje terapij s pomočjo živali«.
K 4. členu:
Obrazložitev tega člena je zavajajoča. Ne gre za dopolnitev 5.a člena ZZZiv s pravno podlago za zbiranje in obdelavo osebnih podatkov – ta je v zakonu že vzpostavljena, ampak za nomotehnično uskladitev 5.a člena s predlaganimi spremembami 6.a člena ZZZiv, v katerega se dodaja nov drugi odstavek. Ob tem je treba opozoriti, da je sklic na 6.a člen treba ustrezno spremeniti tudi v sedmem odstavku 5.a člena, ne zgolj v tretjem in šestem.
K 5. členu:
S tem členom se uvaja obvezno označevanje mačk. Namen predlagane spremembe je v spodbujanju odgovornega lastništva in razbremenitvi zavetišč ter večji kontroli nad populacijo mačk. Predlagatelj ne utemelji potrebnosti te rešitve in tega, da zasledovanega cilja ni mogoče doseči na drug način z blažjimi ukrepi, kot je npr. osveščanje in izobraževanje skrbnikov mačk, saj označevanje mačk veljavni zakon že omogoča, le da je to prostovoljno. Stroka namreč opozarja, da obstoji več kategorij mačk, in sicer mačke, ki imajo lastnika, mačke, ki so potomke domačih mačk in živijo v okolju neodvisno od človeka ter se stiku s človekom izogibajo - prostoživeče mačke in mačke, ki živijo zunaj in jih ljudje hranijo in občasno za njih poskrbijo, vendar se ti ljudje sami ne opredeljujejo kot lastniki mačk. Predlog zakona ugotavljanja lastništva mačke ne predvideva, zato se zastavlja vprašanje učinkovitosti predlagane rešitve.
Ureditev obveznega označevanja mačk se povzema po ureditvi, ki velja za obvezno označevanje psov. Pri tem ni pojasnjeno, ali je položaj psov in mačk toliko podoben, da terja enako ureditev glede obveznosti označevanja. Povzemanje določb 6. člena ZZZiv pa je tudi le delno. V 6.a člen ZZZiv se ne prenaša določb šestega odstavka 6. člena ZZZiv, ki določa spodnjo starostno mejo lastništva psa in položaj lastnika, dokler ta meja ni dosežena, in sedmega odstavka 6. člena ZZZiv o določitvi izvora psa, kar ostaja nepojasnjeno.
Predlagatelj vseh sprememb v 6.a členu ZZZiv tudi ne upošteva v kazenskih določbah, zaradi česar se vzpostavlja neenaka ureditev kršitev obveznosti označevanja pri psih in mačkah (primerjaj s 1. do 6. točko prvega odstavka 46.a člena ZZZiv). Prav tako v Predlogu zakona ni predviden ustrezen prehod na novo ureditev (npr. kako je z označitvijo mačk, ki bodo ob uveljavitvi zakona že dopolnile dvanajst tednov starosti).
K 6. členu:
Kot izhaja iz obrazložitve je namen dopolnitve četrtega odstavka 11. člena ZZZiv, da se za terapevtske pse določi izjema pri zagotavljanju fizičnega varstva psov na javnem mestu. Medtem se v določbi izjema omejuje le na terapevtsko okolje, ki je zakonsko sicer nedoločen pojem, zagotovo pa ne ustreza pojmu javno mesto iz 4. točke 5. člena ZZZiv. Neskladje je treba odpraviti.
K 7. členu:
Namen tega člena je v izenačitvi psov terapevtov s psi pomočniki invalidov in psi vodniki slepih pri vstopu na javna mesta in v sredstva javnega prevoza. Preveriti je treba, ali je treba določbo dograditi v smislu določitve načina izkazovanja tega pogoja v izogib obidu namena določbe.
Dopolnitev prvega odstavka 13. člena ZZZiv ni upoštevana v kazenski določbi 3. točke prvega odstavka 45. člena ZZZiv. To pomeni, da ravnanje v nasprotju s prvim odstavkom 13. člena zakona v primeru terapevtskega psa ni določeno kot prekršek, kar predstavlja neenako ureditev v razmerju do psov pomočnikov invalidov in psov vodnikov slepih, s katerimi naj bi se položaj terapevtskega psa izenačil, tako navaja obrazložitev tega člena.
K 8. členu:
Ta člen prepoveduje cirkuse in cirkusom podobne prireditve, ki za nastopanje ali prikazovanje uporabljajo živali in tako zaostruje prepoved, ki jo določa veljavni zakon in je omejena na uporabo prostoživečih živalskih vrst za nastopanje ali prikazovanje v cirkusih in cirkusom podobnih prireditvah.
Najprej je treba opozoriti, da vsebina in namen ter posledice in povezave predlagane rešitve niso pojasnjene. Rešitev naj bi se predlagala po zgledu nekaterih evropskih država. Države članice, ki naj bi jim sledili, v obrazložitvi niso navedene, to pojasnilo pa ni podano niti v prikazu ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenosti ureditve pravu EU v okviru uvodnega dela Predloga zakona. Ta prikaza ureditve uporabe živali za nastopanje in prikazovanje v cirkusu ne vsebuje.
Novo predlagana prepoved ni jasno in določno opredeljena. Nanaša se na vse živali in vsebuje pojem cirkusom podobne prireditve, ki je zelo širok (tako bi lahko kot cirkusom podobna prireditev štele kasaške dirke, dresurno jahanje, agiliti ipd.). Predlagana prepoved bi konkretno vsebino dobila šele z razlago v vsakem posamičnem primeru, kar je z vidika predvidljivosti prava in pravne varnosti nedopustno (2. člen Ustave). Na zakonski ravni ne sme biti nobenega dvoma o tem, katero ravnanje je prepovedano.
K 9. členu:
S tem členom se spreminja 15. člen ZZZiv, pri tem pa je obrazložitev predlaganih sprememb izjemno pomanjkljiva. Predlagatelj tako v obrazložitvi ne pojasni nove prepovedi uporabe, prodaje in trženja ovratnic z bodicami (dopolnitev devete alineje prvega odstavka 15. člena ZZZiv).
V obrazložitvi je nadalje zgolj povzeta vsebina nove štiriindvajsete alineje, brez utemeljitve predlagane rešitve. Gre za novo prepoved nastanitve živali na premajhnem prostoru brez možnosti zadostne rekreacije v nasprotju s predpisi. ZPS ugotavlja, da so pri določanju prepovedi ponovno uporabljeni pravni standardi, ki konkretno vsebino dobijo šele z razlago v vsakem posamičnem primeru. V tem pogledu je predvsem nedorečen pojem »zadostna rekreacija«, saj je potreba po rekreiranju različna glede na vrsto živali, specifike pa veljajo tudi znotraj posamezne vrste živali. Kot opozarja Vlada v svojem mnenju k Predlogu zakona za nekatere živali rekreacija sploh ni predvidena (npr. rejne živali v hlevu), lahko pa bi bila tudi v nasprotju z drugimi predpisanimi zahtevami (npr. omejitev izpustov zaradi varovanja zdravja in biovarnostnih razlogov). V zvezi z novo prepovedjo prav tako ni jasno, na katere predpise se nanaša besedilo »v nasprotju s predpisi«. Nova prepoved ni določena natančno, zato pravne varnosti ne more zagotoviti na enaki ravni, kot jo lahko zagotovijo zakonsko jasno določeni znaki. ZPS še opozarja, da kršitev te prepovedi ni sankcionirana, saj štiriindvajseta alineja ni vključena v 4. točko prvega odstavka 45. člena ZZZiv, ki tako kot prekršek določa le ravnanja v nasprotju s prvo do triindvajseto alinejo.
Točka d) drugega odstavka 15. člena ZZZiv se dopolnjuje z besedilom »ali uporaba strelnega orožja s prostim projektilom za namen omamljanja rejnih živali«, zato je z nomotehničnega vidika neustrezno spreminjati celotno točko. V zvezi z umestitvijo novega besedila v d) točko je treba pojasniti, ali je položaj fiksiranja rejnih živali bistveno podoben položaju fiksiranja gojene divjadi v oborah, da terja urejanje znotraj iste zakonske določbe. Predlagatelj v obrazložitvi navaja, da se s tem členom daje osnova za delovanje mobilnih klavnic. Zgolj določitev, da se rejno žival lahko izjemoma omamlja z uporabo strelnega orožja s prostim projektilom, še ne daje ustrezne podlage za vzpostavitev mobilnih klavnic. S tega vidika je predlagana ureditev nedodelana, ker v Predlogu zakona ni določb, ki bi urejale mobilne klavnice. Ob tem ZPS opozarja, da je treba v izogib podvajanju ureditve preveriti, ali določbe s predlagano dopolnitvijo že vsebuje Uredba Sveta (ES) št. 1099/2009, skladno s katero se izvaja zakol (prvi odstavek 25. člena ZZZiv).
V drugem odstavku 15. člena ZZZiv je predlagano tudi črtanje točke h), ki izjemoma dovoljuje privezovanje psov s širokimi ovratnicami, ki niso na zateg ali z oprsnicami na vodoravno vodilo, ki je dolgo najmanj pet metrov in je najmanj dva metra nad tlemi, s privezom, ki psu omogoča najmanj štiri metre gibanja v obe stranski smeri od vodoravnega vodila. Prepoved privezovanja psov v triindvajseti alineji prvega odstavka in izjema glede privezovanja psov v točki h) drugega odstavka 15. člena ZZZiv sta bili uveljavljeni oktobra 2021 z 8. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 159/21; v nadaljevanju ZZZiv-E), začeli pa sta se uporabljati 1. januarja 2023 (28. člen ZZZiv-E). Ker so bile spremembe glede prepovedi privezovanja psov bistvene, se je skrbnikom v prehodnem obdobju, daljšem od enega leta, omogočilo, da se na prepoved pripravijo in zagotovijo alternativne načine bivanja psov (povzeto po obrazložitvi 28. člena ZZZiv-E). Tako se po približno osmih mesecih uporabe obravnavanih določb ponovno predlaga sprememba iste zakonske ureditve. Predlagano prepoved vsakršnega privezovanja psov predlagatelj obrazloži, da s tem sledi vzoru številnih evropskih držav. Pri tem držav članic ne navede, prav tako to ne izhaja iz prikaza ureditve v drugih pravnih sistemih v uvodnem delu Predloga zakona. Primerjalnopravni pregled se namreč po vsebini ne nanaša na ureditve privezovanja psov v drugih državah članicah. Tudi, če bi se, s tem še ne bilo utemeljeno spreminjanje obravnavane ureditve v kratkem časovnem obdobju. Zato je treba pojasniti namen predlagane rešitve ter predvsem njene posledice in razmerje do veljavne ureditve v ZZZiv. Posledice nastanejo tako za skrbnike psov (ki so se do 1. januarja 2023 že prilagajali spremembam glede omejevanja privezovanja psov), kot za zavetišča, lokalne skupnosti, ne nazadnje pa tudi za pse, ki bi po predlagani spremembi lahko bili omejeni na manjši zaprt prostor (boks). Torej, ker se sprememba predlaga v kratkem časovnem obdobju, je toliko bolj nujno pojasniti spremenjene okoliščine, ki jo utemeljujejo.
K 10. členu:
S tem členom se dodaja novo IV (pravilno III.a) poglavje z naslovom Prehodni hlevi in nova 33.a in 33.b člen (besedilo, ki sledi 33.b členu in s katerim se preštevilčuje zakonska poglavja, je treba črtati, ker je nomotehnično napačno), pri tem je obrazložitev predlaganih rešitev pavšalna in s tem pomanjkljiva. Tako je namen predlagane ureditve mogoče razbrati le posredno, in sicer naj bi se s prehodnimi hlevi urejalo možnost začasne namestitve rejnih živali. Pri tem se v prvem odstavku 33.a člena določa, da se za odvzete živali lahko zagotovijo pomoč, oskrba in namestitev v prehodnem hlevu. Zaradi uporabe besede »lahko« je mogoče prehodne hleve razumeti kot eno izmed možnosti zagotavljanja nastanitve odvzetih rejnih živali in ne kot rešitve na sistemski ravni.
Obrazložitev navaja, da je Slovenija ena redkih držav, kjer inšpektorji nimajo možnosti ustrezne namestitve odvzete rejne živali, razen kopitarjev. Ob tem je treba opozoriti, da oskrbo za začasno odvzete rejne živali ureja tretja alineja 43. člena ZZZiv. Skladno s to določbo uradni veterinar za začasno odvzete rejne živali odredi oskrbo na domu skrbnika živali, če pa to ni možno, se živali trajno odvzamejo in prodajo ali usmrtijo. Iz kupnine od prodane živali se pokrijejo stroški postopka, morebitna razlika pa se izplača skrbniku živali. Ob odsotnosti ustrezne obrazložitve se zdi, da se vsebina predlagane rešitve prekriva z vsebino, ki jo ureja tretja alineja 43. člena ZZZiv, kar z vidika pravne varnosti ni dopustno (2. člen Ustave).
Nadalje je treba opozoriti, da je predlagana ureditev izrazito podnormirana in kot takšna ne vzpostavlja zadostnih pravnih temeljev za oblikovanje prehodnih hlevov. Tako na zakonski ravni ni jasno določeno, v kakšni pravnoorganizacijski obliki se ustanovi prehodni hlev in vse, kar izbiri pravnoorganizacijske oblike pritiče. Prav tako ni jasno določeno, kdo naj bi bil upravljavec prehodnega hleva. V besedilu se namreč pojavlja izraz »pristojni organ za veterinarstvo«, pri čemer ni jasno, kateri organ je to. ZZZiv pozna izraza »upravni organ, pristojen za veterinarstvo« in »pristojna veterinarska organizacija«. Ni določeno razmerje med upravljavcem prehodnega hleva in državo kot ustanoviteljico (ni predvidena sklenitev medsebojne pogodbe, s katero se uredijo pravice in obveznosti). Določbe prav tako ne določajo, kako se zagotavljajo sredstva za delovanje prehodnega hleva; ne vzpostavlja se pravne podlage za vodenje potrebnih evidenc skrbnikov rejnih živali; ne določa se, kdo krije stroške v zvezi z odvzeto rejno živaljo, ipd.. V tretjem odstavku 33.a člena povsod niso jasno in določno opredeljene naloge, ki jih opravlja upravljavec (npr. ni določeno, v katerih primerih lahko proda ali odda odvzete rejne živali novim skrbnikom ali jih odda v zakol). Temeljni pogoji nastanitve rejnih živali v prehodnih hlevih so zakonska materija (primerjaj s prvim odstavkom 7. člena ZZZiv), zato sta določbi četrtega odstavka 33.a člena in tretjega odstavka 33.b člena, ki osnovne pogoje glede nastanitve prepuščata podzakonskemu predpisu, sporni z vidika načela legalitete (drugi odstavek 120. člena Ustave). Določba prvega odstavka 33.b člena pa določitev zakonskih pogojev prepušča celo kmetijskemu gospodarstvu, ki pa ni organ državne uprave. Nejasen namen in pomanjkljive so tudi druge določbe 33.b člena. Tako se zastavlja vprašanje, v katerih primerih lahko dejavnost oskrbe odvzetih rejnih živali izvaja tudi društvo, ki deluje v javnem interesu na področju zaščite živali, ali kmetijsko gospodarstvo. Neopredeljen je tudi pojem »oskrba živali v karanteni« iz prvega odstavka 33.b člena in nejasno njegovo razmerje do prvega odstavka 21. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti, po katerem je karantena ukrep (osamitve živali) zaradi varovanja zdravja ljudi in živali, ki se izvaja v karantenskem centru, ki izpolnjuje predpisane pogoje, na namembnem gospodarstvu ali v primeru uvoza v karantenskem centru izvorne države nečlanice. Prav tako ni smiselne povezave med namenom ustanovitve prehodnega hleva (oskrba odvzetih rejnih živali) in oskrbo živali v karanteni, kjer ne gre za odvzete rejne živali.
Predlagana rešitev je nedodelana, saj ne daje zadostne, jasne in določne pravne podlage za ustanovitev prehodnega hleva, s tem pa se zastavlja tudi vprašanje njene izvedljivosti.
K 11. členu:
S tem členom se v ZZZiv dodajajo novi 36.b, 36.c in 36.č člen, s katerimi se uvaja t.i. pooblaščeni svetovalec za zaščito živali. Najprej je treba poudariti, da gre za nov institut v pravnem redu, njegovega koncepta pa iz predlaganih določb ni mogoče jasno razbrati. Prav tako ga podrobneje ne pojasnjuje obrazložitev Predloga zakona. ZPS opozarja, da je treba ob uvajanju novega instituta v pravni red izčrpno utemeljiti in analitično predstaviti tako veljavni pravni okvir za umestitev instituta v pravni sistem, razmerje do veljavnega pravnega okvira in utemeljenost posega v veljavni pravni okvir, njegovih izhodišč, razmerja do drugih obstoječih institutov (in v tem okviru zlasti do ureditve inšpekcijskega nadzora) in bistvenih elementov samega instituta, tako vsebinskih kot procesnih. Obrazložitev predlagane ureditve pa je nasprotno zelo nenatančna in splošna, zato je tudi presoja predlagane ureditve otežena. Poleg tega, da predlagana ureditev nima ustrezne vsebinske obrazložitve, ne vsebuje niti primerjalno pravnega pregleda pravne ureditve oziroma prikaza ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenosti predlagane ureditve pravu EU (pri čemer bi morala vsebovati tudi prikaz ureditve v najmanj treh pravnih sistemih držav članic Evropske unije), kar je sicer ena od obveznih sestavin Predloga zakona.
Glede na to, da se uvaja nov institut v zakonsko ureditev, je treba upoštevati načelo potrebnosti pravnega urejanja področja, ki postavlja pred zakonodajalca nujnost poglobljene analize politike (ki se uvaja na novo ali spreminja in dopolnjuje), iz katere izhajajo vprašanja, ki jih je treba urediti, vzroki za nastanek problemov, natančno določeni cilji in načini urejanja. Predlagatelj potrebnosti pravnega urejanja ne izkaže. V obrazložitvi navaja, da je sistem inšpekcijskega nadzora za zaščito živali v Republiki Sloveniji natančno določen in zakonsko normiran ter da relativno dobro deluje, a da se pojavljajo težave poznega odkrivanja nezakonitih ravnanj ter dolgotrajnih inšpekcijskih postopkov, ki primarno izvirajo iz kadrovskega primanjkljaja nadzornega organa. Prav tako ne pojasni, zakaj izpostavljene problematike ne bi bilo mogoče ustrezno nasloviti z ukrepi, ki jih naš pravni sistem že vsebuje (npr. krepitev nadzornega organa z novimi zaposlitvami strokovno usposobljenega kadra).
Poleg tega se zastavlja vprašanje vsebinske opredelitve novega instituta in njegove razmejitve do inšpekcijskega nadzora. Tako skladno s prvim odstavkom 36.b člena upravni organ, pristojen za veterinarstvo, nevladnim organizacijam iz 34. člena ZZZiv v okviru prostovoljnega udejstvovanja (pomen tega dostavka ni jasen) omogoči izvajanje nalog svetovanja skrbnikom živali, osveščanja in opozarjanja na nepravilnosti v zvezi z živalmi (gre za naloge, ki jih nevladne organizacije opravljajo že na podlagi drugega odstavka 34. člena ZZZiv, zato se v tem delu ureditev po nepotrebnem podvaja) ter sodelovanje z nadzornimi organi v primeru ugotovljenih nepravilnosti. To sodelovanje se kaže kot možnost, da pooblaščeni svetovalec fotografira nepravilnosti pri skrbniku živali in da se te fotografije uporabijo kot dokaz v inšpekcijskem postopku (drugi in tretji odstavek 36.b člena), da lahko prijavi kršitev inšpekcijskemu organu (drugi odstavek 36.b člena) in da v primeru suma mučenja živali o tem nemudoma obvesti inšpekcijski organ (četrti odstavek 36.b člena). Na drugi strani pa ustvarja tudi obveznost za inšpekcijski organ, ki mora v 24 urah (sprotna opomba, ki pojasnjuje rok 24ur je nomotehnično neobičajna in kot takšna ne sodi v zakonsko določbo, zato jo je treba črtati) oziroma prvi delovni dan po preteku roka (katerega?) pooblaščenega svetovalca obvestiti o ugotovitvah in nadaljnjih ukrepih (četrti odstavek 36.b člena). Če se ta z ugotovitvami in nadaljnjimi ukrepi inšpekcijskega organa ne strinja, zahteva ponovno presojo ugotovitev, ki jo izvede tričlanska komisija upravnega organa, pristojnega za veterinarstvo (peti odstavek 36.b člena).
Znotraj samih določb in v razmerju do obrazložitve je nekaj bistvenih protislovij. Prvo protislovje je v tem, da predlagatelj v obrazložitvi opozori na kadrovsko podhranjenost inšpekcijskega organa in kljub temu določa 24urni rok za ukrepanje inšpektorja (uradnega veterinarja), nato pa možnost dodatne preveritve zavrnitve prijave, o kateri odloča tričlanska komisija, katere član je tudi uradni veterinar. Gre za dodatne naloge uradnih veterinarjev, čeprav kadrovska okrepitev ni predvidena, zato se s tega vidika zastavlja vprašanje izvedljivosti predlagane rešitve. Drugo protislovje je v tem, da pri predlagani ureditvi ne gre zgolj za sodelovanje nevladnih organizacij, kot navaja obrazložitev, temveč se uvaja obveznost inšpekcijskih organov, da pooblaščenega svetovalca (nevladno organizacijo) obveščajo o ugotovitvah in nadaljnjih ukrepih ter mu dajejo možnost, da podvomi v strokovno odločitev inšpekcijskega organa (ne da bi bili za to določeni objektivni zakonski kriteriji – razlog za dvom izhaja iz subjektivne presoje pooblaščenega svetovalca) in zahtevajo ponovno presojo ugotovitev. Takšne določbe omogočajo nastavke za vzpostavitev vzporednega mehanizma nadzora, saj se predstavnikom nevladnih organizacij oziroma pooblaščenim svetovalcem podeljujejo določene pristojnosti, ki so sicer pridržane državni upravi. Ob tem ZPS opozarja, da je to v temelju neskladno s pojmom nevladnih organizacij (prvi odstavek 2. člena Zakona o nevladnih organizacijah), ki se jim ne more podeliti javnega pooblastila za opravljanje nalog državne uprave. Lahko delujejo kot nevladne organizacije v javnem interesu, a to ima drugačne posledice. Takšna rešitev je zato sporna s pravnosistemskega vidika, saj posega v temelje ureditve inšpekcijskega nadzora, kot ga ureja Zakon o inšpekcijskem nadzoru (načelo samostojnosti, načelo varstva javnega interesa in varstva zasebnih interesov, načelo javnosti in načelo sorazmernosti) in predstavlja nepojasnjen odstop od njegovih številnih določb.7 ( Npr. odstopa od prvega odstavka 18. člena ZIN, ki določa, da inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora samostojno vodi postopek ter izdaja odločbe in sklepe v upravnem in prekrškovnem postopku ali od drugega odstavka 18. člena ZIN, ki določa, da je inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora dolžan upoštevati navodila in usmeritve predstojnika oziroma nadrejenega.). Sporna pa je tudi z ustavnopravnega vidika (najmanj 2. člen in 120. člen Ustave), saj so nevladne organizacije v svoji biti neodvisne, zato ne smejo biti vključene v delovanje državnih organov s pravnosistemskimi nadzornimi ali celo inšpekcijskimi nalogami ali dopolnilnimi nalogami, ki bi bile vzporedne nalogam državne uprave, na kar je opozorila tudi Vlada v svojem mnenju k Predlogu zakona. Podelitev pristojnosti državne uprave nevladnim organizacijam na področju zaščite živali, bi lahko povzročila smiselno enako ukrepanje zakonodajalca na drugih področjih družbenega življenja, kar je z vidika pravne varnosti in enovitosti pravnega reda nedopustno.
Kot problematična se kaže tudi določba drugega odstavka novega 36.b člena, ki pooblaščenemu svetovalcu omogoča, da pri skrbniku živali, pri katerem zazna nepravilno ravnanje ali kršitve obveznosti iz zakona, fotografira nepravilnosti in ga pozove k pravilnemu ravnanju. Nejasno je, ali naj bi bil za te namene dopusten vstop na zasebno zemljišče skrbnika živali, ki je ustavno zavarovana kategorija (pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave in nedotakljivost stanovanja iz 36. člena Ustave). Sporna pa je z vidika varstva informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave, saj so na fotografijah lahko zajete tudi osebe. S tem v zvezi je treba izpostaviti drugi odstavek 6. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2), ki določa, da je obdelava osebnih podatkov v javnem sektorju in v zasebnem sektorju zaradi izvajanja zakonske obveznosti, javnega interesa ali izvajanja javne oblasti v primerih iz točk c) in e) prvega odstavka ter drugega in tretjega odstavka 6. člena Splošne uredbe zakonita le, če obdelavo osebnih podatkov, vrste osebnih podatkov, ki naj se obdelujejo, kategorije posameznikov, na katere se ti osebni podatki nanašajo, namen njihove obdelave in rok hrambe osebnih podatkov ali rok za redni pregled potrebe po hrambi določa zakon. Če je mogoče, se v zakonu določijo tudi uporabniki osebnih podatkov, posamezna dejanja obdelave in postopki obdelave ter drugi ukrepi za zagotovitev zakonite, poštene in pregledne obdelave. Vsi navedeni aspekti v predlagani določbi manjkajo.
Določbe 36.c in 36.č člena niso obrazložene, zato je presoja rešitev bistveno otežena. Tako ni jasno, kakšen je namen predlagatelja v zvezi s postopkom usposabljanja in oprave izpita za pooblaščenega svetovalca. Ugotoviti je mogoče, da tudi ni sistematičnega sosledja določb, saj se najprej določa izvedba izpita, šele nato usposabljanja. Zastavlja se vprašanje, zakaj je v tretji alineji prvega odstavka 36.c člena kot pogoj za pooblaščenega svetovalca navedeno, da ima opravljeno usposabljanje, saj je to pravzaprav predpogoj za pristop na izpit, opravljen izpit pa je nato določen kot pogoj v četrti alineji istega odstavka. Nejasne so določbe glede sestave komisije (drugi in tretji odstavek 36.c člena). Glede poimenovanj članov komisije je znotraj 36.c člena neskladje (predstavnik nevladne organizacije, ki deluje v javnem interesu na področju zaščite živali, ni enako kot član društva, ki ima opravljeno usposabljanje v skladu s pravilnikom, ki ureja podrobnejše kriterije za pridobitev statusa društva ali organizacije, ki na področju zaščite živali deluje v javnem interesu). Prav tako ni jasen pomen stavka, da nevladne organizacije upravnemu organu, pristojnemu za veterinarstvo, predlagajo po eno osebo v seznam članov komisije (tretji odstavek 36.c člena), saj seznam članov komisije ni nikjer urejen. Ni jasno določeno, po preteku česa mora pooblaščeni svetovalec ponovno opraviti usposabljanje (četrti odstavek 36.c člena). V četrtem in petem odstavku 36.c člena se tudi uporabljata izraza ponovno imenovanje in datum pridobitve imenovanja, čeprav je v primerljivih določbah (npr. 20.a in 20.b člen ZZZiv) uporabljen izraz datum usposabljanja in zaporedna številka potrdila o opravljenem usposabljanju.
Predlagatelj prav tako ne pojasni vloge Nacionalnega centra za dobrobit živali v postopku usposabljanja in zakaj je naloga usposabljanja poverjena prav temu centru (prvi odstavek 36. č člena). Prav tako ne pojasni določitve obsega 40 ur usposabljanja, zato se zastavlja vprašanje, ali predlagano število ur zadostuje, da posameznik pridobi vsa potrebna znanja iz drugega odstavka 36.č člena (s področja biologije, fiziologije, obnašanja in zdravstvenega varstva živali ter predpisov, ki urejajo zaščito živali in predpisov, ki urejajo postopke inšpekcijskega nadzora in prekrškovne postopke). Pojasniti je treba tudi, kaj obsega pojem obnovitveno usposabljanje (tretji odstavek 36.č člena) in jasno določiti, v katerih primerih je potrebno. Ni določeno, kdo pripravi program in ceno usposabljanja, ki vključuje tudi opravljanje izpita in ga (le) potrdi upravni organ, pristojen za veterinarstvo (četrti odstavek 36.č člena) ter razmerje do šestega odstavka 36.c člena, ki določa, da vsebino in način opravljanja izpira ter obliko in vsebino izkaznice predpiše minister.
Ponovno je treba preučiti določbi petega odstavka 36.c člena in petega odstavka 36.č člena, ki vzpostavljata pravno podlago za vodenje evidenc, saj sta pomanjkljivi in s tem ne udejanjata zahtev iz 38. člena Ustave. Ker gre za obdelavo osebnih podatkov, je treba določbe dopolniti tako, da bodo skladne z drugim odstavkom 6. člena ZVOP-2 (sedaj ni določen namen obdelave, čas hrambe podatkov ipd.).
K 12. členu:
Namen novega 42.a člena je zagotovitev pravne podlage za oblikovanje posebne enote uradnih veterinarjev, ki opravljajo preglede in izvajajo ukrepe na celotnem ozemlju Republike Slovenije za izvedbo nadzora zaščite živali. Opozoriti je treba, da ni jasno vzpostavljeno razmerje do prehodnega - 42. člena ZZZiv, ki sicer že določa nadzor nad izvajanjem ZZZiv. Zato mora predlagatelj predvsem izčrpno utemeljiti potrebnost oblikovanja takšnega nadzornega organa, da se torej zasledovanega (sicer zelo splošno opredeljenega) cilja učinkovitosti zaščite živali ne da doseči z drugimi ukrepi, ki so na zakonski ravni že na voljo. Pretehtati mora vse posledice takšne rešitve, vključno z njeno izvedljivostjo, in ustvariti ustrezne medsebojne povezave, da vzpostavitev novega organa ne bi mogla voditi do oblikovanja vzporednega sistema nadzora, kar bi pomenilo krnitev načela pravne države iz 2. člena Ustave, na kar je podrobneje opozorjeno v pripombah k prejšnjemu členu.
Predlagano oblikovanje nove enote je tudi v nasprotju s tem, kar predlagatelj navede v uvodnem delu Predloga zakona, in sicer, da je treba z namenom okrepitve nadzora na področju zaščite živali med drugim iskati rešitve v kadrovski krepitvi nadzornega organa. Ustanovitev nove enote ne pomeni, da se bo organ kadrovsko okrepil, ampak se uradnim veterinarjem nalagajo dodatne naloge.
Tudi naloge posebne enote veterinarjev na zakonski ravni niso definirane, so pa za razmejitev do nalog drugih nadzornih organov bistvenega pomena. Navedba namena ustanovitve posebne enote veterinarjev na zakonsko raven ne sodi (drugi odstavek novega 42.a člena), temveč je to sestavni del obrazložitve določbe. Prav tako v ZZZiv ni pojasnjen pomen pojma stalna pripravljenost (tretji odstavek novega 42.a člena).
Zakon torej mora jasno definirati sestavo enote, način imenovanja članov, njene naloge tako, da bodo jasno razmejene do nalog, ki jih sicer izvajajo pristojni organi ter tudi določiti, kako lahko posebna enota veterinarjev v primeru ugotovljenih kršitev ukrepa.
K 13. členu:
z obrazložitve izhaja, da naj bi se s tem členom uvajala obveza namestitve videonadzornega sistema v klavnicah in možnost vpogleda posnetkov ravnanja z živalmi uradnemu veterinarju. S tem namenom se dopolnjuje 43. člen ZZZiv, ki določa pravice in dolžnosti pristojnega inšpektorja. Tako se prisojnemu inšpektorju daje možnost, da za izvajanje nadzora zaščite živali v klavnicah, zlasti pri nakladanju, razkladanju ter pred in med zakolom, odredi izvajalcu dejavnosti na njegove stroške videonadzor ravnanja z živalmi, ki je na vpogled uradnemu veterinarju. Določa se, da mora izvajalec posnetke hraniti do inšpekcijskega pregleda (pravilno postopka), če ni uveden inšpekcijski postopek (v tem delu je določba jezikovno nesmiselna), sicer pa do dokončanja (neopredeljenega) postopka ter da posnetki ne predstavljajo informacije javnega značaja.
ZPS ugotavlja, da sta določba in obrazložitev v neskladju. Obrazložitev je tudi zavajajoča, saj se ne uvaja vsesplošna obveznost namestitve videonadzora v klavnicah, temveč se namestitev videonadzora uvaja v obliki upravne sankcije, ki je na voljo pristojnemu inšpektorju. To pomeni, da je namestitev videonadzora v klavnicah odvisna od individualne presoje inšpektorja v vsakokratnem inšpekcijskem postopku. Pristojni inšpektor (uradni veterinar) bi moral pri nadzoru najprej odkriti (večje) nepravilnosti, šele nato bi lahko kot inšpekcijski ukrep odredil izvajanje videonadzora. Če (večjih) nepravilnosti ne zazna, bi bila odreditev tega ukrepa nesorazmerna. Predlagana določba tako ne udejanja iz obrazložitve izhajajočega koncepta (obveznost videonadzora v vseh klavnicah) in je z nomotehničnega vidika nepravilna. Umeščena je namreč v poglavje o nadzorstvu, čeprav bi sodila v materialni del zakona.
Predlagana ureditev pa je problematična tudi z ustavnopravnega vidika, ker zaradi napačne umestitve zakonska norma ni predvidljiva in ne prispeva k pravni varnosti (2. člena Ustave), ker na zakonski ravni ne zagotavlja enake obravnave naslovnikov pravne norme iz drugega odstavka 14. člena Ustave (obveznost namestitve videonadzora je odvisna od vsakokratne presoje inšpektorja) in ker ne zagotavlja popolnega varstva informacijske zasebnosti (38. člen Ustave).
Področje videonazora je v temelju urejeno v ZVOP-2 in pomeni izvedbo 38. člena Ustave, ki v temelju ureja informacijsko zasebnost. Videonadzor v klavnicah bi pomenil vzpostavitev videonadzora znotraj delovnih prostorov. Skladno z 78. členom ZVOP-2 se izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov lahko izvaja le, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali preprečevanje ali odkrivanje kršitev na področju iger na srečo ali za varovanje tajnih podatkov ali poslovnih skrivnosti, teh namenov pa ni mogoče doseči z milejšimi sredstvi. Izvaja le glede tistih delov prostorov in v obsegu, kjer je treba varovati interese iz prejšnjega stavka. Prepovedano je z videonadzorom snemati delovna mesta, kjer delavec po navadi dela, razen če je to nujno. Zaposleni morajo biti pred začetkom izvajanja videonadzora znotraj delovnega prostora vnaprej pisno obveščeni o njegovem izvajanju, poleg tega se mora delodajalec pred uvedbo tovrstnega videonadzora posvetovati z reprezentativnimi sindikati pri delodajalcu. Možnost videonadzora v klavnicah je tako s pravnosistemskega vidika omejena. To pomeni, da je videonadzor v klavnicah mogoč, če zaščite interesov živali ni mogoče doseči z milejšimi ukrepi (npr. stalnim izobraževanjem osebja, učinkovitejšim inšpekcijskim nadzorom izvajalca dejavnosti). Tega predlagatelj v obrazložitvi ne pojasni. V določbi prav tako niso opredeljeni deli prostorov klavnic, kjer je treba ščititi interese živali in v kakšnem obsegu. Tudi v obrazložitvi predlagatelj ne izpostavi faze postopka zakola, v kateri se ne spoštujejo standardi zaščite živali (faze navaja pavšalno z uporabo besede zlasti). V določbi prav tako ni določeno, ali videonadzor poteka ves čas ali najmanj za izvedbo določene faze postopka zakola, prav tako ni jasno navedeno, prepoznavo česa omogočajo posnetki. Hramba posnetkov do inšpekcijskega pregleda oziroma do dokončanja postopka, pri čemer postopek v določbi ni definiran, je določena nejasno in presplošno, zato je lahko v nasprotju s 76. členom ZVOP-2, ki vsebuje splošne določbe o videonadzoru in varstvu osebnih podatkov ter v devetem odstavku določa, da se lahko posnetki videonadzora ob upoštevanju načel iz 5. člena Splošne uredbe hranijo največ eno leto od trenutka nastanka posnetka. Jasno je treba tudi opredeliti, komu vse in za kakšen namen bi bili ti posnetki dostopi (sedaj določeno, da uradnemu veterinarju, ne pa npr. tudi organom pregona). Predlagano rešitev je treba ponovno skrbno preučiti.
K 14. členu:
Obrazložitev tega člena pojasnjuje, da je treba zaradi uvedbe obveznega označevanja mačk neizpolnjevanje predpisanih obveznosti tudi sankcionirati, zato se v 46.a člen ZZZiv dodajajo ravnanja, ki pomenijo kršitev obveznosti glede označevanja in registracije mačk. Pri tem se kot prekršek določajo le ravnanja v nasprotju s prvim in drugim odstavkom 6.a člena ZZZiv, za razliko od psov, za katere že velja obveznost označevanja, kjer so kot prekršek določena ravnanja v nasprotju s prvim do petim odstavkom 6. člena ZZZiv (primerjaj s 1. do 6. točko prvega odstavka 46.a člena ZZZiv). Tako npr., če lastnik mačke ne sporoči spremembe lastništva mačke, pogina, evtanazije mačke, če ni izvedena v pristojni veterinarski organizaciji, pobega ali odtujitve mačke (nov četrti odstavek 6.a člena ZZZiv), to ravnanje ni določeno kot prekršek, medtem ko je kršitev enake obveznosti lastnika psa določena kot prekršek (primerjaj četrti odstavek 6. člena ZZZiv in nov četrti odstavek 6.a člena ZZZiv s 5. točko prvega odstavka 46.a člena ZZZiv). Določbe tega člena je treba dograditi in s tem zagotoviti enako obravnavo skrbnikov mačk in psov.
Drugi odstavek tega člena je nomotehnično nepravilen. Ne preštevilčijo se dosedanje 5. do 27. točka (prvi odstavek 46.a člena ZZZiv vsebuje zgolj 22. točk), temveč 4. do 22. točka, ki postanejo 6. do 24. točka.
K 15. členu:
S tem členom se ureja prehodna ureditev glede oblikovanja posebne enote veterinarjev (12. člen Predloga zakona). Ob tem je treba opozoriti, da je v materialni določbi uporabljen pojem direktor, v prehodni pa generalni direktor, in da v materialni določbi ni določeno, da mora biti najmanj en uradni veterinar za izvajanje nalog posebne enote na območnem uradu (česa?) in mejni veterinarski postaji. ZZZiv pojma mejna veterinarska postaja ne pojasnjuje, zato ni jasen njegov pomen. Prav tako ni pojasnjena določitev šestmesečnega roka, ali torej zadostuje za oblikovanje te enote.
K 16. členu:
Ta člen vsebuje prehodno določbo in je povezan z rešitvijo v 9. členu Predloga zakona. Določa namreč zamik začetka uporabe popolne prepovedi privezovanja psov, in sicer naj bi se ta prepoved začela uporabljati 1. oktobra 2023. Ta datum je glede na predviden potek zakonodajnega postopka neustrezen, saj Predlog zakona pred 1. oktobrom ne bo uveljavljen. Zato je treba določiti novo prehodno obdobje in pri tem utemeljiti, da predvideni čas prehoda skrbnikom omogoča, da se ustrezno prilagodijo novi ureditvi. Ob tem ne gre spregledati, da je bilo v noveli ZZZiv-E za rešitev, ki jo je vsebovala točka h) drugega odstavka 15. člena zakona, za prehod na novo ureditev predvideno več kot leto dni.
