KODEKS VETERINARSKE ETIKE
 
Kodeks veterinarske etike (kodeks) veterinarjev Slovenije vsebuje splošna in temeljna načela njihovega delovanja, ureja medsebojne odnose v stroki in med veterinarji, opredeljuje njihov odnos do živali in do njihovega lastnika ter opredeljuje njihovo medsebojno odgovornost. Osnova za njegovo oblikovanje sta veterinarsko medicinska deontologija in določila etičnega kodeksa Svetovnega združenja veterinarjev (World Veterinary Association·WVA).

V kodeksu so zbrane osnovne pravice, dolžnosti in načela, ki jih uporablja veterinar pri svojem strokovnem delu. Veterinarji si morajo prizadevati, da bo njihovo delo opravljeno brez napake in da bo v čast njihovemu poklicu.

S sprejetjem kodeksa se veterinarji obvezujejo, da bodo spoštovali njegova določila. Kodeks uveljavlja načelo pravilnega vrednotenja živali v družbi. Veterinarji morajo pri svojem delu spoštovati pravice živali in skrbeti za zaščito živalskih vrst.
 
 
OSNOVNA ETIČNA NAČELA VETERINARJEV
 

1. člen
Veterinar se mora pri svojem strokovnem in družbenem delovanju ravnati po moralno etičnih načelih. Upoštevati mora načela strokovnosti in se ravnati po znanstvenih dosežkih stroke. Prizadevati si mora za ohranjanje ustvarjalnega odnosa do dela ter za razvoj dobrih medčloveških odnosov in razmer v stroki.
K osebnemu ugledu in ugledu stroke prispevajo zavzeto delo, predanost, vestnost, poštenost, požrtvovalnost, skromnost in načelnost ter varovanje poklicnih skrivnosti.

2. člen
Na strokovnem področju mora veterinar svoje umske in telesne sposobnosti usmerjati v razvoj in uveljavljanje veterinarskih ved. Posvečati se mora tudi povezovanju z drugimi strokami. Ne glede na vrsto dela in položaj mora upoštevati temeljna poslanstva veterinarskega poklica.

3. člen
Veterinar mora:
 · zavzeto in vestno opravljati svoj poklic;
 · skrbeti za zdravje živali;
 · sodelovati na področju zaščite zdravja ljudi pred zoonozami;
 · skrbeti za razvoj prireje in pridelave zdravstveno neoporečnih živil živalskega izvora;
 · s strokovnim delom in ukrepi skrbeti za živalim primerne bivalne razmere in okolje ter varovati živali pred mučenjem;
 · preprečevati prekomerno onesnaževanje okolja;
 · sodelovati pri razvoju strokovnega dela in veterinarske znanosti;
 · nenehno obnavljati in poglabljati svoje znanje ter na svojem ožjem strokovnem področju izboljševati delovne postopke;
 · tvorno sodelovati v domačih in mednarodnih stanovskih in strokovnih organizacijah ter jih s svojim delom krepiti;
 · sprejemati in podpirati pobude, ki so v prid moralnim in materialnim interesom članov stroke, pri tem ne sme pozabiti na splošne interese družbe;
 · ščititi kolege, ki se ravnajo v skladu z določili kodeksa pred razvrednotenjem njihove osebnosti in strokovnega dela

4. člen
Pravila tega kodeksa so namenjena:
 · vsem, ki imajo ustrezno veterinarsko strokovno izobrazbo;
 · so člani Slovenske veterinarske zveze
 · opravljajo veterinarski poklic v stroki ali na mejnih področjih veterinarske medicine.

 
 
POKLICNO RAVNANJE VETERINARJEV
 
5. člen
Veterinar mora pri opravljanju svoje poklicne dejavnosti nuditi strokovno pomoč pravočasno, strokovno pravilno, vestno, pošteno, učinkovito in razsodno. Vedno mora pomagati po svojih najboljših močeh in ne sme odkloniti nujne veterinarske pomoči. Veterinarjevo delo mora temeljiti na pravilih stroke in trenutnem stanju veterinarske znanosti.

6. člen
Veterinar svobodno izbira metodo dela v skladu s pravili stroke. Pri določitvi vrstnega reda opravljanja posegov se odloči na podlagi vestne strokovne ocene in trenutnih razmer ter pri tem upošteva tudi vse možne posledice svoje odločitve.

7. člen
Veterinarjeva pravica in dolžnost je, da se strokovno izpopolnjuje in svoje znanje in izkušnje prenaša na svoje kolege, sodelavce in druge osebe.

8. člen
Veterinar sme uporabljati le tiste strokovne nazive, ki si jih je pridobil na uveljavljen način in jih priznava država Slovenija.

9. člen
Veterinar svoje dejavnosti ne sme podrejati izključno materialnim interesom. Prav tako ne sme opravljati del dvomljive strokovne vrednosti in nepotrebnih oz. nedovoljenih posegov, ki so v nasprotju z kodeksom in s strokovnimi načeli veterinarske znanosti. Izogiba se posegov s katerimi po nepotrebnem ogroža zdravje in življenje živali ali prirejo, in pri tem pazi, da prekomerno ne onesnažuje okolja. Nečastno je, da bi se povezoval z osebami, ki naštetih načel ne spoštujejo.

10. člen
Veterinar lahko predpisuje le ustrezno registrirana zdravila. Pri uporabi zdravil naj bo skrben in previden. Predpiše naj le tista zdravila in v takšnih količinah, ki ustrezajo priloženim navodilom, njegovim izkušnjam in dejanskim okoliščinam. Upoštevati mora nevarnosti, ki jih lahko povzročijo nepravilno predpisana zdravila.

11. člen
Veterinar mora lastnika živali seznaniti z možnostmi izida posega in s potencialnimi nevarnostmi ter drugimi okoliščinami. Etično je odgovoren, če je storil strokovno napako, vendar ni odgovoren za izid posega, ki ga je opravil po pravilih stroke.

12. člen
Veterinar je dolžan dopustiti lastniku živali možnost, da se kadarkoli posvetuje o problemu z drugim veterinarjem ali specialistom.

13. člen
Dokumenti, ki jih izda veterinar, morajo biti pravilno overjeni in podpisani. Sestavljeni morajo biti na strokoven, odgovoren in nepristranski način. V njih ne sme biti izpuščenih nobenih pomembnih, čeprav neugodnih dejstev. Dela, za katera izda potrdilo, mora opraviti osebno. Lahko jih v njegovi prisotnosti izvajajo drugi. Na njegovo odgovornost in z njegovim pooblastilom jih lahko v njegovi odsotnosti opravijo drugi.
Veterinar mora dosledno spoštovati pravilno in vestno izpolnjene dokumente, ki jih podpiše kolega.
Če se z vsebino dokumentov ne strinja, je njegova dolžnost , da svoj ugovor najprej sporoči kolegu. V primeru, da na tak način nesporazuma ne reši, svoj ugovor sporoči ustreznemu telesu strokovnega združenja.

14. člen
Varovanje poklicne skrivnosti je eden temeljev odgovornosti in dostojanstva vsakega veterinarja. Izjema so primeri, ko so očitno kršene pravne norme, prizadeta javna lastnina ali tretja oseba. Naloga veterinarjev je tudi, da dosledno spoštujejo in varujejo poslovne in tehnološke skrivnosti, če pri opravljanju svojega dela naletijo nanje.

15 .člen
Objavljanje in predstavljanje izvirnih znanstvenih del je spoštovanja vredna strokovna dejavnost. Avtorjeva osnovna etična dolžnost je, da v svojem delu opozori na podatke ali izvirno delo, ki ni rezultat njegovega lastnega dela. Plagiatorstvo je izrazito nečastno dejanje in resna kršitev poklicne etike.

16. člen
Veterinarjeva pravica je, da za opravljeno delo prejme plačilo po pogojih in na način, ki ga določa veljavna zakonodaja in ki ga predpisuje strokovno združenje. Zaračunavanje višjih cen od predpisanih normativov je dovoljeno, če sloni na višji kvaliteti opravljenega dela in se s tem predhodno strinja stranka. Neetično je zaračunavanje višjih cen v primerih nudenja nujne veterinarske pomoči.

17. člen
Dovoljena je zmerna in nevsiljiva ponudba storitev, vendar mora pri tem veterinar spoštovati etična načela in dobre poslovne običaje. Nelojalno konkuriranje in vsiljiva propaganda, še posebej na račun drugih kolegov, ni sprejemljiva in pomeni grobo kršenje tega kodeksa.

18. člen
Veterinar mora spoštovati interese drugih strok in strokovnjakov. Ne sme opravljati dejavnosti, ki so po veljavnih zakonih in predpisih v izključni pristojnosti drugih strok. Njegova pravica in dolžnost pa je, da se bori za interese in področja aktivnosti svoje stroke ter da deluje na interdisciplinarnih področjih skupaj z drugimi strokovnjaki.
 
 

MEDSEBOJNI ODNOSI IN ODGOVORNOST ZA KRŠITVE KODEKSA

 
19. člen
Odnosi med veterinarji morajo temeljiti na medsebojnem spoštovanju, vzajemni in solidarni pomoči, kolegialnosti, strpnosti, iskrenosti, medsebojnemu zaupanju in dostojanstvu. Usmerjajo naj jih načela tega kodeksa in pozitivna naravnanost vsakega posameznika. Njihova pravica in dolžnost je, da strokovno sodelujejo, si izmenjujejo mnenja in si nudijo vzajemno moralno in strokovno podporo.

20. člen
Dolžnost veterinarjev je, da morebitna nesoglasja poskušajo najprej rešiti medsebojno ali znotraj ustreznih teles strokovnega združenja.
Neetično je mimo ustreznega strokovnega združenja uporabljati postopke, ki grobo žalijo kolege ali škodujejo njihovi časti, strokovnemu ugledu ali delu.
V postopkih in pri reševanju spornih zadev ne sme nihče uporabljati uradnih ali zasebnih pritiskov politične, socialne, ekonomske ali administrativne narave.

21. člen
Veterinar, ki ni zadovoljen s postopki ali presojo organov strokovnih združenj ima pravico uporabiti pravna in druga sredstva demokratične civilne družbe.
Veterinarju, ki je pri uveljavljanju svojega mnenja in zakonitih pravic moralno neoporečno in pravilno informiral širšo javnost, ni mogoče očitati kršenja etičnih načel tega kodeksa.

22. člen
Kršitve tega kodeksa ugotavljajo častna razsodišča regijskih društev Slovenske veterinarske zveze na prvi stopnji in častno razsodišče Slovenske veterinarske zveze. Častna razsodišča
delujejo v skladu s pravili SVZ. Naloga častnih razsodišč je, da razsoja v primerih sporov in da razlaga ta kodeks.

23. člen
Postopek pred častnim razsodiščem se lahko začne na pobudo veterinarja, lastnika živali ali druge osebe ter društva oziroma častnega razsodišča Slovenske veterinarske zveze.

24. člen
Načela tega kodeksa so osnova vzgojno izobraževalnega procesa v veterinarskem šolstvu.

 
  Slovenska veterinarska zveza, 9. december 1994